Ljubljana je slikovita prestolnica Slovenije, ki jo skozi celo leto obišče veliko domačih in tujih obiskovalcev. Leži v spodnjem delu Ljubljanske kotline ob Ljubljanskih vratih, ob reki Ljubljanici, ki ji daje poseben čar. Ob reki se razprostira staro mestno jedro.
Na križišču Tavčarjeve in Miklošičeve ceste se nahaja Miklošičev park, ki je nastal z namenom, da bi bil prostor pred veličastno sodno palačo čim lepše urejen. Načrt za park je v letih 1902 do 1906 zasnoval znani slovenski arhitekt Maks Fabiani. Miklošičev park je edini po načelih secesijskega oblikovanja urejeni mestni nasad v Ljubljani v obliki pravilnega pravokotnika z grmičevjem, tratami in drevjem. V parku stoji sedanji spomenik slavistu Franu Miklošiču (1813-1891), ki ga je izdelal Tine Kos. Leta 1918 so ga namestili na isti podstavek, na katerem je do tedaj stal spomenik cesarju Francu Jožefu, delo Svetoslava Peruzija. Leta 1908 so namreč Ljubljančani svojemu cesarju postavili spomenik iz hvaležnosti, ker je zelo pomagal pri obnovi popotresne Ljubljane. Napis na spomeniku je sicer nov, ampak srednji del spomenika je ostal. Na njem kleči mlada ženska, ki predstavlja mesto Ljubljana in ima v eni roki ljubljanski grb, drugo, v kateri drži lovorjev venec, pa dviga proti cesarju. Na zadnji strani spomenika je relief, ki prikazuje žrtve potresa. Spomenik tako lahko razumemo le, če poznamo njegovo pestro preteklost. Franc Miklošič je bil slovenski slavist, filolog in jezikoslovec, ki velja za največjega slovenskega slavista vseh časov. Njegova številna dela se ne ukvarjajo samo s slovanskimi jeziki, temveč tudi z albanščino, romunščino, grščino in jezikom Romov. Pisal je tudi slovenska besedila za gimnazijce.
Na območju Miklošičevega parka se poleg sodne palače nahajajo Pogačnikova, Deghengijeva in Čudnova hiša, ki so vse tri delo Cirila Metoda Kocha ter Krisperjeva hiša, delo Maksa Fabianija, ki je bila vzor vsem drugim hišam ob trg in Regalijeva hiša, delo kiparja Frana Bernekerja.