Goriška regija leži na zahodu države ob italijanski meji. Vključuje 13 občin, vključno z mestno občino Nova Gorica. Za regijo so značilne Julijska Alpe, reka Soča in rodovitna Vipavska dolina.
Do prve svetovne vojne je bila regija pod avstrijsko upravo. Italija je v zameno za pristop k silam Antante, lahko zasedla Goriško regijo. Še posebej z vzponom mussolinijevih fašistov se je pričel proces načrtne asimilacije Slovencev. Jugoslovanska vojska je v drugi svetovni vojni osvobodila zasedena ozemlja. S podpisom osimskega sporazuma je bila tudi uradno priznana meja med Jugoslavijo in Italijo.
Gospodarsko je regija zelo močna, saj je veliko sodelovanja s čezmejno bolje razvito Italijo. Turizem je pomembna panoga. Po št. prenočitev je regija točno na sredini lestvice z 577.000 nočitvami v letu 2014. Zelo velik je dnevni obisk regije, saj se le-ta ponaša z nekaterimi največjimi turističnimi biseri (Soča, Vršič, Mangart, rudnik srebra).
Največje mesto je Novo Gorica, ki je nastala z delitvijo ozemlja med Jugoslavijo in Italijo. Po velikosti je deseto največje mesto v Sloveniji. Imenujejo ga tudi mesto vrtnic, saj blaga klima omogoča, da rastlinje cveti vse leto. V mestu je močan igralniški turizem. Ker je mesto mlado je starejših stavb razmeroma malo. Frančiškanski samostan z grobnico pobeglih francoskih kraljev Burbonov je eden najstarejših. V okolici mesta je veliko zanimivih točk: kamniti most čez Sočo v Solkanu, Sabotin in kaverne iz prve svetovne vojne, romarska božja pot na Sveto Goro ali renesančni grad Kromberk.
V Goriški regiji so zanimive tudi naslednje lokacije:
Ajdovščina je središče Vipavske doline in se ponaša z obnovljenim delom obzidja, stolpom in v obzidje vključenimi renesančnimi grajskimi arkadami.
Bovec je manjši kraj obkrožen z Julijskimi Alpami in del Triglavskega narodnega parka. Reka Soča, ki teče v bližini je simbol celotne regije in središče turističnega utripa. Slap Boka je najmogočnejši slap v Sloveniji s pretokom tudi do 100m3/s. Krnsko jezero je največje slovensko visokogorsko jezero. Preko cestnega prelaza Vršič pridemo iz Gorenjske na Bovško stran. Gorska cesta na Mangrtsko sedlo je najvišja gorska cesta v Sloveniji.
Cerkno je dom Partizanske bolnice Franja, simbola partizanskega gibanja.
Goriška brda so središče hedonizma, užitek ob dobri kapljici, češnjah, kulinariki. Male vasice so razmetane med vinogradi in sadovnjaki. Odličen razgled se ponuja z razglednega stolpa, ki je postavljen na hribu Mejnik nad vasjo Gonjači.
Idrija je kraj, kjer je veliko izredno zanimive dediščine nekdanjega rudnika tako tehnične kot infrastrukture. Najprej obvezno obiščemo Antonijev rov, ki nam prikaže delovanje nekoč enega od največjih rudnikov živega srebra na svetu. Zunaj si ogledamo Idrijski kamšt, vodno črpalko, ki je črpala vodo iz rudnika. Vodni kanal t.i. rake so zagotavljale pritok vode iz zajezene reke Idrijce. Izredno zanimive so originalne vodne pregrade t.i. klavže, ki so do velike poplave l. 1923, zagotavljale plavljenje lesa iz višje ležečih delov.
Kobarid z okolico poskrbi za počitek v neokrnjeni naravi, še posebej ob reki Nadiži in ogled ostankov prve svetovne vojne, ki je pustila neizbrisljiv pečat v teh krajih.
V okolici Tolmina je Javorca, originalna lesena kapela iz prve svetovne vojne, v kateri so vojaki molili, da bi bilo vojne norije čim prej konec. Divja Tolminska korita so najnižja točka Triglavskega narodnega parka.
Trenta je dolina v začetku Posočja. Eden najbolj nenaseljenih predelov Slovenije, obkrožen z vrhovi Julijskih Alp. Sredi doline teče Soča, ki je izdolbla kar nekaj korit. Prva svetovna vojna je pustila za seboj pokopališča.
Vipava ali slovenske Benetke, zaradi kar 25 mostov, ki se vzpenjajo nad deltastim izvirom reke Vipave, ležijo pod razvalinami starega gradu. Na pokopališču pa si lahko ogledamo dva egipčanska sarkofaga, ki ju je pripeljal Anton Lavrin, ki je bil eden prvih avstrijskih konzulov v Egiptu.